PL
slawista i polonista, prof. nadzw. w Instytucie Slawistyki Wydziału Filozoficznego Uniwersytetu w Lublanie. Bada współczesną literaturę polską, polsko-słoweńskie kontakty kulturalne, recepcję polskiej literatury w Słowenii oraz przekłady literatury polskiej. Z jego inicjatywy na Uniwersytecie w Lublanie powstała polonistyka jako osobny kierunek studiów. Tłumaczy literaturę piękną oraz teksty naukowe z języka polskiego na słoweński. Jest jednym z najbardziej zasłużonych tłumaczy literatury polskiej w Słowenii. Tłumaczył poezję m.in.: Zbigniewa Herberta, Adama Zagajewskiego, Wisławy Szymborskiej; prozę Stanisława Ignacego Witkiewicza, Witolda Gombrowicza, Ryszarda Kapuścińskiego, Antoniego Libery, Stanisława Lema. W roku 2008 został przez Prezydenta Rzeczypospolitej Polskiej uhonorowany Krzyżem Kawalerskim Orderu Zasługi RP.
Nikolaj Jež: Bariery kulturowe w przekładzie artystycznym na przykładzie słoweńskiego przekładu Pana Tadeusza Rozki Štefan pobierzRozwiń
Translated Title: Kulturne bariere v literarnem prevodu na podlagi slovenskega prevoda Pana Tadeusza Rozke Štefan / Cultural barriers in a literary translation on the basis of the Slovenian translation of Pan Tadeusz by Rozka Stefan. Author Name: Nikolaj Jež, Univerza v Ljubljani, nikolaj.jez@guest.arnes.si. Language: Polish. Issue: 2 (1)/2011. Page Range: 63-74. Klučne besede: Rozka Štefan, Gospod Tadej v slovenskem prevodu, Adam Mickiewicz, kulturne bariere v prevodu, metrika in verzifikacija v prevodu; Key words: Rozka Štefan, Pan Tadeusz in the Slovenian translation, Adam Mickiewicz, cultural barrier in the translation, metrics and versification in the translation.
Povzetek: Historiat slovenske recepcije Pana Tadeusza na eni strani razkriva značilne kulturne bariere, ki so zaznamovale razumevanje poljskega romantičnega epa pri Slovencih, na drugi pa razkriva, da je Mickiewiczeva težnja po oddaljitvi od visokega romantičnega stila izvirnik že ob izidu približevala slovenski kulturni tradiciji. Sodbe slovenskega učenjaka in teoretika Matija Čopa o pesnitvi so eleminirale bariere, navzoče pri bralcih izvirnika, začrtale so okvire slovenske recepcije poljskega romantizma in ustvarile podlago za oblikovanje slovenske različice poljskega romantičnega literarnega kanona. Zavest o barierah pri prevajanju poljske romantične poezije je bila pri Slovencih osredotočena predvsem na vprašanje metrike in verzifikacije. R. Štefan je v prevodu pesnitve (1974) upoštevala načelo nadomeščanja trinajstercev s silabotonično jambsko strukturo (z odstopi v cezuri in zvočnih figurah). Pan Tadeusz predstavlja bariero tudi na ravni leksike in stilistike, ekvivalenti „staropoljskih vrlin” se v pesnitvi kažejo v rabi osebnih imen, retoričnih figurah, poimenovanju realij. Prevajalka je večinoma ohranjala izvirna imena, ki so kot antroponimi sicer funkcionalni, vendar z omejeno denotativno vrednostjo (Podkomornik, Vojski, Vozni). Pri izboru leksikalnih ekvivalentov je v prevodu opazna tendenca k zniževanju statusnega položaja, skladnem s kmečko-podeželskim okoljem, značilnem za slovensko ruralno skupnost. Načelo, naj prevod ohranjanja specifike izvirnika, prevajalka uresničuje, kolikor ji dopuščajo leksikalne in strukturne lastnosti slovenskega jezika. Poljske oblike imen pri osrednjih osebah dobijo značilno slovensko fonetično podobo (Tadej, Zosja, Matej, Gervazij), imena stranskih oseb ostanejo v izvirni obliki (Rymsza). Značilna nevtralizacija prevoda je vezana na zgodovinske izraze, povezane s sarmatsko-plemiškim kulturnim modelom, ki v prevodnem jeziku nimajo ustreznikov. Prevajalka je kulturne bariere reševala na tri načine: s substitucijo leksemov, z nevtralizacijo zaznamovanih izrazov in citatno.
Summary: On the one hand, the overview of the Slovene reception of Pan Tadeusz reveals typical cultural barriers which have marked the comprehension of the Polish Romantic Epic by the Slovene public, while on the other hand it also reveals that the tendency of Mickiewicz to distance himself from the style of High Romanticism brought the original, on its very publication, closer to the Slovene cultural tradition. The evaluation of the poem by Matija Čop, Slovene scholar and theoretician, has eliminated the barriers experienced by readers of the original and outlined a framework for the Slovene reception of Polish Romanticism, as well as creating a basis for the formation of a Slovene version of the Polish Romantic literary canon. In the Slovene environment, the awareness of barriers in the translation of Polish Romantic poetry has been focused mainly on the questions of metrics and versification. In her translation of the poem (1974), R. Štefan applied the principle of the substitution of thirteen-syllable verse with the syllabotonic iambic structure (with deviations in caesura and sound figures). Pan Tadeusz also constitutes a barrier on the levels of lexis and style; „Old Poland virtue” equivalents are manifest in the use of personal names, rhetorical figures, and in the naming of realia. For the most part, the translator preserved the original names, which, being anthroponyms, are functional but of a limited denotative value (Podkomornik, Vojski, Vozni). In selecting lexical equivalents, one observes in the translation a noticeable tendency towards lowering the status pertaining to the rural-country environment typical of the Slovene rural community. The principle of preserving the specifics of the original is respected to the extent permitted by the lexical and structural features of the Slovene language. The Polish name forms of the central characters acquire distinctive Slovene phonetic features (Tadej, Zosja, Matej, Gervazij), while the names of minor characters retain their original form (Rymsza). As a characteristic translation strategy, neutralisation is adopted in historical expressions related to the cultural model of Sarmatian nobility, having no translation equivalents in the target language. The translator aimed to resolve the cultural barriers in three ways: lexeme replacement, neutralisation of stylistically marked expressions, and preservation of original expressions.
